Ugotavljamo, da se internacionalizacija naših strank povečuje in da je povezav z domačo državo pri prevozih vedno manj. Veliko naših strank namreč opravlja npr. prevoze iz Italije v Veliko Britanijo ali iz Francije na Slovaško. V primeru spornega škodnega dogodka, ki se rešuje pred sodiščem, ima transportna relacija neposreden vpliv na obravnavo škode.
Značilnost transportnega prava je, da se je v primeru sporov vselej mogoče obrniti na sodišča v več državah. V okviru čezmejnih prevozov se uporabljajo obvezna določila o odgovornosti Sporazuma o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR). Če grozi sodni spor ali je spor pred sodiščem dejstvo, je treba vselej upoštevati 31. člen Sporazuma o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR), ker ta člen ureja sodne pristojnosti.
V členu 31 I Sporazuma o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR) so za spore določene v nadaljevanju navedene sodne pristojnosti, ki niso dispozitivne:
1.kraj nakladanja,
2.kraj razkladanja ali
3.kraj poslovnega sedeža toženca.
Če na primer avstrijski špediter pooblasti poljskega prevoznika za prevoz blaga iz Italije v Veliko Britanijo, to v primeru škodnega dogodka, ki se rešuje pred sodiščem, pomeni pristojnost sodišč v Italiji, Veliki Britaniji ali na Poljskem. Izkušnje kažejo, da spori pred sodišči v Italiji trajajo zelo dolgo, v povprečju 7 let. V Veliki Britaniji so odvetniški stroški zelo visoki, saj znaša povprečna urna postavka britanskega odvetnika okoli 300,00 GBP. Na Poljskem so primeri sporov na podlagi transportnega prava trenutno še redki, tako da je sodno prakso zunanjim opazovalcem v tem trenutku še težko oceniti. Sklenemo torej lahko, da človek v spornem škodnem dogodku do svoje pravice pride po vložitvi zelo velike vsote denarja in po dolgem času čakanja. Je pa mogoča še druga pot!
Člen 31 I Sporazuma o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR) dopušča, da se pri posameznem prevozu udeležene strani dogovorijo za nadaljnje sodne pristojnosti. V primeru dogovora za nadaljnjo/dodatno sodno pristojnost, npr. med špediterjem in prevoznikom, pa je treba imeti v mislih, da je dogovor prostovoljen in torej pravno veljaven samo, če gre dokazljivo za dvostransko izjavo volje. Dokazovati mora vselej tista stran, ki se sklicuje na dodatno dogovorjeno sodno pristojnost.
Ker ima vsako avstrijsko ali nemško transportno podjetje možnost, da se v primeru spora o transportnih škodah s svojim poslovnim partnerjem dogovori o dodatni sodni pristojnosti, priporočamo ne glede na transportno relacijo ali poreklo prevoznika dogovor o pristojnem sodišču v domovini.
V praksi to pomeni, da je treba v prevozniškem/špedicijskem nalogu v pisni obliki navesti nadaljnje izbirne pristojnosti sodišča in mora druga stran dogovor izrecno potrditi v pisni obliki.
Za vsa morebitna nadaljnja vprašanja vam je team ASKO z veseljem na voljo.
