Mednarodni programi zavarovanja

Globalno aktivna podjetja imajo željo po enotnem nadzoru nad upravljanjem zavarovalnic s sedeža družbe. To zahteva mednarodne programe zavarovanja. Ti so običajno zasnovani na kombinaciji lokalnih zavarovalnih pogodb na podlagi »dobrih lokalnih standardov« ('good local standards') in glavnega kritja ('mastercover'), ki uravnava želeno zavarovalno kritje v smislu zneska in pogojev (skupna in diferencialna pokritost – DIC/DIL).

Prvi korak je vzpostavitev usklajenega mednarodnega programa za vsako panogo in za vsa tveganja doma in v tujini. Poleg tega je treba upoštevati odvisnosti med vašimi lastnimi podjetji, dobavitelji in strankami in jih, kolikor je mogoče, zaščititi. Ključne besede tukaj so škoda pri povratnem učinkovanju in interakciji, odpoklic in dobavne verige.

Preveriti je treba, ali gre pri določitvi zavarovalnega kritja za »admitted« ali »non-admitted countries« in ali so načrtovani ukrepi »compliant«, tj. ali se spoštujeta nacionalna in mednarodna nadzorna in davčna zakonodaja, ki sta bistveni za čezmejne poslovne dejavnosti. Prav tako je treba preveriti, ali je potreben lokalni posrednik storitev.

Znotraj evropskega gospodarskega prostora se lahko zavarovalno kritje zagotovi tudi v okviru FoS (Freedom of Services – svoboda opravljanja storitev), to pomeni iz Avstrije, ne da bi bilo treba uporabiti lokalne police.

Kot alternativa predlagani rešitvi še vedno obstaja varovanje »finančnega interesa« matične družbe (tj. ekonomske vrednosti njenega deleža v hčerinski družbi). Začetna teza je, da v določenih državah ni dovoljeno kritje vsote in razlikovanja med pogoji. Zamenja ga ločena vrsta kritja finančnih izgub, ki nadomesti zmanjšanje vrednosti naložbe s škodnim dogodkom, ki ga lokalna polica ni ali ga je neustrezno krila in ki bi bila zajeta z glavnim kritjem.